V zimskem času se ta »zakonitost« pogosto uresniči v pojavnih oblikah poškodb na poledenelih površinah, zato je prav, da osvetlimo pravni vidik tovrstnih situacij.

Ko nastane škoda, se (potem, ko minejo bolečine, strah in prizadetost) začne oškodovani zagotovo spraševati o odgovornosti za to, kar je utrpel. Načeloma velja pravilo casum sentit dominus, kar pomeni, da posledice naključja trpi posameznik, ki se mu je dogodek pripetil. Če pa je škodo mogoče razumeti kot posledico nekega protipravnega stanja ali dejavnosti v sferi tretje osebe, odgovarja za škodo slednja. Izhodišče razmišljanja je – poleg že navedenega – nadaljnje pravilo neminem lӕdere, kar pomeni »nikomur škodovati«.

Pri ugotavljanju, ali gre v primeru poškodb na poledenelih tleh za situacijo, v kateri bi bilo upravičeno pričakovati odškodnino, je treba najprej ugotoviti, ali ne gre morda za dogodek, do katerega je prišlo zaradi okoliščin v sferi poškodovanega. Vsakdo je v prvi vrsti sam dolžan poskrbeti za svoje blagostanje. V zimskih razmerah je torej smiselno topla zavetja zapustiti le ustrezno pripravljen – s primerno obutvijo in zadostno pozornostjo. Ob neupoštevanju tega bo odgovor na vprašanje o upravičenosti do odškodnine že na podlagi zdrave samokritičnosti – nikalen.

Če ni razumnih razlogov, da bi bilo mogoče nastanek nesreče pripisati neposredno oškodovančevemu ravnanju, sledi ugotavljanje, kdo bi torej bil odgovoren. Poledenela tla po naravi stvari predstavljajo protipravno situacijo, ki jo je mogoče razumeti v okviru zakonskih določil 133. člena Obligacijskega zakonika, ki v prvem odstavku pravi: »Vsakdo lahko zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost, če nastanka vznemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi.« Navedeno pravilo je izpeljava splošne prepovedi povzročanja škode, kot ga določa 10. člen Obligacijskega zakonika.

Kdor obvladuje določeno površino, je torej dolžan poskrbeti, da ne predstavlja nevarnosti za nastanek škode. Zato so na površinah, namenjenim hoji, potrebni ustrezni ukrepi, da je učinkovito zagotovljena varnost pohodnih površin. Na javnih površinah se izvaja s predpisi opredeljena zimska služba.

V kolikor pride do škodnega dogodka v okoliščinah, ko dolžnost vzdrževanja površin v stanju, ki ne predstavlja ogrožanja, ni bila izpolnjena – takrat je odprta pot za uveljavljanje odškodnine.

V zvezi z obravnavano tematiko je uporabnica plačljivega parkirišča v zimskih razmerah na sicer spluženem parkirišču z navidezno vzdrževano pohodno površino stopila na poledenelo ploskev. Pri tem je – navkljub siceršnji pozornosti, telesni pripravljenosti in kakovostni zimski obutvi – izgubila ravnotežje, padla in se poškodovala. Kot rečeno je bilo parkirišče po videzu sodeč očiščeno – sneg je bil splužen. Nekateri ukrepi v smislu odpravljanja nevarnosti poškodovanja so torej očitno bili opravljeni (v kolikor ni šlo le za zagotavljanje parkirnih površin, ki se tržijo). Vendar, kot kaže niso bili dovolj temeljiti, saj poledenelost pohodne površine ni bila odpravljena. V takšnih situacijah se pojavijo ugovori, češ da je upravljavec površine določene vzdrževalne ukrepe opravil in da je zato razbremenjen odgovornosti. Pri tem je treba opozoriti, da je dolžnost odpravljati nevarnost nastanka škode izpolnjena, ko so opravljeni učinkoviti ukrepi za zagotovitev varne uporabe površine. Kar pa v danem primeru očitno niso mogli biti.

Ker je bilo ustrezno vzdrževanje pohodne površine opuščeno, je pričakovati, da bo sodišče oškodovanki dosodilo odškodnino.